Oblikovanje spletnih strani

      Comments Off on Oblikovanje spletnih strani

Že kako leto dni v ozadju slovenske spletne industrije bije krvavi boj med zagovorniki različnih pristopov pri oblikovanju poslovnih in – še posebej – vladnih spletnih krajev oziroma spletišč. Na prvi pogled gre za zelo strokovne, skoraj nadzemsko vzvišene razprave o nadaljnjih oblikovalskih in tehnoloških smernicah za spletni razvoj. V resnici pa je kresanje mnenj nerazdružljivo prepleteno s tržnim bojem za vsakega naročnika posebej – kar je lepo in prav v vsakem delujočem modelu kapitalizma.

Verske bitke, ki se razplamtevajo med različnimi šolami spletovskega razvoja, lahko po ogorčenosti primerjamo s spopadi med privrženci windowsa in linuxa, ki se prerekajo o tem, kateri operacijski sistem najlepši je v deželi tej. Nekateri guruji trdijo, denimo, da so spletni okvirji (frames) nekaj najbolj problematičnega, kar danes internetno obstaja, drugi pa nanje prisegajo z roko v ognju. Tretji spet oglašujejo »čiste«, skoraj golobesedilne strani, izdelane po spletnih standardih iz leta 1996, četrti pa na piarovske galaprireditve pošiljajo predstavitve z dinamično grafiko, ki bolj spominjajo na risanke oziroma televizijske oglase, kakor pa na informativna spletišča.

Sredi tega oglušujočega trušča babilonskih jezikov naj vam šepnem na uho: kakršno koli dolgotrajnejše prepiranje o tem, katera razvojna pot je edina zveličavna, je nesmiselno. Ene same resnice ni in trg bo določil, katero zlitje tehnik in oblikovalskih smernic bo primerno za uporabnike, in katero ne. Tako bodo imeli naročniki na voljo tudi več možnosti izbire, kar je nedvomno gospodarsko sila zdravo.

Tehtno vprašanje pa je, kako globoko smemo zaplavati v tolmun kritiško-moralnih vrtincev. Meni, denimo, se je zdelo samoumevno, da nisem objavljal recenzij knjig drugih, medtem ko sem še pisal knjige o internetu in brskalnikih. Zdaj sem vodja programerjev v spletnem podjetju, ki ga ne bom imenoval, in tudi zato v svojih infotehovskih stolpcih ne ocenjujem več spletnih strani. Ker sem zasnoval in postavil na noge enega od glavnih vladnih sporočilnih sistemov za splet, ne morem zdaj prostodušno pisati tudi o konkurenčnih izdelkih, od katerih so nekateri morda enako dobri kot naši – ali pa, bognedaj – celo boljši! Prav za to gre: nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da v javnosti neobremenjeno in pravično ocenjujemo delo drugih, s katerimi tudi neposredno poslovno tekmujemo. Jasno je tudi, da način pisanja, pri katerem je ocenjevalec do konkurence bolj prizanesljiv, kakor bi si »objektivno« zaslužila, ni rešitev, saj je pri tem praviloma preveč samoanalizirajoče pohabljen.